FRANC TERAN (1974–1982)
Časi, v katerih sem vodil klub, so bili precej drugačni od današnjih, vendar nas je nekaj smučarskih zanesenjakov že takrat povezovala volja in ljubezen do smučanja. To sta bila tudi glavna razloga, da smo se pred petintridesetimi leti ločili od Telesno kulturne skupnosti Tržič in ustanovili Področni zbor vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja Tržič.Verjeli smo, da svoje znanje, izkušnje in ljubezen do smučanja lahko veliko bolj uspešno prenašamo naprej, če delujemo samostojno. Čeprav smo s Smučarskim klubom Tržič veliko sodelovali, naše sodelovanje vedno ni bilo tako, kot bi si želeli, z ukinitvijo alpske šole pa so se naši odnosi še poslabšali. Kljub temu pa smo člani kluba tudi takrat stali ob strani našim smučarskim kolegom iz smučarskega kluba in jim pomagali predvsem pri organizaciji smučarskih tekmovanj. Nenazadnje smo se vendarle vsi skupaj trudili za isti cilj - gojiti in vzdrževati smučarsko tradicijo v Tržiču.
Glavna naloga, s katero smo se soočili na začetku, je bila, kako pritegniti in pridobiti čim več smučarskih kadrov, saj je naše članstvo v začetku štelo le okoli dvajset članov. Organizirali smo vaditeljske tečaje, s katerimi nam je uspelo razširiti in pomladiti naše vrste. Pri tem smo bili zelo uspešni, k čemur je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da je imel klub takrat tako predstavnika demonstratorske vrste kot tudi ocenjevalca na kadrovskih tečajih. Število naših članov se je vseskozi povečevalo in z vsakim mladim članom je prišlo v klub nekaj svežine, idej in volje za nadaljnje delo.
Glavni vir za preživetje kluba je že takrat pomenil smučarski sejem, ki smo ga organizirali v Osnovni šoli heroja Bračiča v Bistrici. Na naših sejmih se je trlo ljudi in z vstopnino in plačano varščino za opremo smo vsako leto sproti nabrali dovolj sredstev za delovanje kluba. K sodelovanju nam je uspelo pritegniti tudi uspešna podjetja iz Tržiča in okolice, ki so še dodatno popestrila dogajanje na sejmu.
Zime so bile dolge in zasnežene, smučarske dni smo preživljali na Zelenici. Tam smo organizirali sindikalne tekme za tržiška podjetja, tekmovanja za TRIM pokal, ki so bila sestavljena iz kombinacije veleslaloma in smučarskega teka, naši člani pa so ob koncu tedna opravljali tudi redarsko službo na smučišču. Skoraj vsi člani so imeli opravljene tečaje za reditelje na smučišču. Njihova prisotnost je bila nujno potrebna, saj so se zavite vrste smučarjev vile nepredstavljivo dolgo, ker je bila Zelenica veliko bolj oblegana, kot je danes. Na Zelenici smo organizirali tudi dvodnevni smučarski seminar, kjer smo člani kluba vsako leto obnovili svoje znanje.
Na moje delovanje v klubu me vežejo lepi spomini. Četudi so časi drugačni, se klub in ekipa, ki ga vodi danes, soočata z enakimi težavami, kot smo se soočali sami. Verjamem v to in vesel sem, da je klub še naprej kos izzivom, s katerimi se spopada. V posebno veselje mi je, da ob preživljanju smučarskih dni na Zelenici še vedno srečujem svoje smučarske kolege iz vrst učiteljev smučanja, in tiste, katere smo prvih smučarskih zavojev naučili prav v našem klubu. Verjamem, da bo ta knjiga marsikomu obudila spomine na te zavoje, narejene pred mnogimi leti, ki jih prav gotovo s pridom uporablja še danes.
JOŽETU JURJEVČIČU (1982–1986) v spomin
Jožeta Jurjevčiča žal ni več med nami. Spominjamo se ga kot marljivega človeka, ki je z zanosom in ljubeznijo do smučanja vodil klub skozi pomembno obdobje, po poti, ki ji sledimo tudi še danes. Tudi z njegovo pomočjo smo danes prav tam, kjer si želimo biti.V času njegovega predsedovanja so tržiški učitelji naučili prvih zavojev marsikaterega smučarja in marsikoga sprejeli v svoje vrste takratnega Področnega zbora ZVUTS Tržič. V času, ko je vodil klub, so se pod njegovim okriljem odvijali številni odmevni projekti. Živ je bil smučarski sejem, člani kluba so sodelovali pri izvedbi smučarskih tekmovanj in kopico tekmovanj organizirali tudi sami. Sodelovanje s smučiščem Zelenica je bilo na zavidljivi ravni, člani kluba pa so bili deležni mnogih ugodnosti.
Prispevek Jožeta Jurjevčiča predstavlja pomemben del v mozaiku razvoja in obstoja kluba, v nastajanju zgodbe o poučevanju smučanja v Tržiču in tudi knjige, ki je pred vami. Člani kluba smo hvaležni za prispevek in čas, ki ga je posvetil klubu.
Na vrh
FRANC PERKO (1986–1990)
Z mojim prevzemom predsedovanja v ZVUTS je prišlo do zamenjave generacije, a samo na papirju. Ko sem se seznanil z delom, ki me je čakalo, sem sklenil, da starejše in nas, mlajše člane, še bolj povežem med seboj. Starejši člani so bili marljivi ljudje, nekateri smučarske legende, večinoma pa vsi zaslužni za razvoj tržiškega smučanja.Osnovni program društva je bil učenje začetnikov smučanja, vodenje nadaljevalnih tečajev, izobraževanje kadrov. Treba je bilo preživeti kot društvo; prilagodili in sestavili smo program dela. Organizirali smo smučarski sejem, smučarske tečaje po osnovnih šolah in delovnih organizacijah, smučarske tekme v veleslalomu in smučarskih tekih ter sodelovali pri organizaciji FIS tekem Smučarskega kluba Tržič.
Pred začetkom vsake smučarske sezone smo za člane organizirali dvodnevne seminarje, na katerih so nam demonstratorji prikazali novosti, obnovili pa smo tudi svoje znanje tehnike smučanja. Posezonski seminar pa je potekal na Kaninu in je bil hkrati tudi nagrada za aktivnost članov.
Smučarski sejem na OŠ Bistrica smo razširili in k sodelovanju povabili tudi obrtnike, ki so svoje izdelke predstavljali na stojnicah, postavili pa smo tudi stojnice s hrano in pijačo. Veliko pozornosti smo namenili tudi reklamiranju sejma prek časopisov in radijskih medijev. S tako raznoliko ponudbo smo privabili veliko število obiskovalcev, zamenjalo se je veliko smučarske opreme, kar pa je bil tudi glavni namen sejma. Neprodano opremo smo po koncu sejma namenili tržiškim vrtcem in šolam.
Tečaji smučanja so med šolskimi počitnicami potekali tako v dolini kot na Zelenici. Naši člani so vedno učili otroke iz osnovnih šol, ki so bili v šoli v naravi na Zelenici. Veliko članov nas je bilo aktivnih tudi v svojih delovnih organizacijah. Te so organizirale smučarske tečaje za delavce in njihove otroke.
V tistih časih je bilo organizirati tovrstna tekmovanja pravi užitek, saj so bili ljudje še brez današnjih skrbi za službe in dohodke in so se tekmovanj množično udeleževali. To so bile različne iskrijade, šuštarjade, tekstiljade, zdravstvo in manjši sindikati. Tekme smo organizirali na Zelenici in tudi drugih smučiščih. Organizacija je bila zahtevna in treba je bilo vložiti veliko dela, da smo bili na koncu zadovoljni vsi.
Na tekmah je vsako leto sodelovalo več kot sto tekmovalcev. Tudi pustna nedelja je imela tekmovalni pridih, saj je bilo v Tržiču vedno veliko odličnih tekmovalcev. Paralelni slalom na žičnici Ciciban je bil še posebna priložnost za neposredni dvoboj.
Organizaciji TRIM pokala smo se še posebej posvetili, saj je bil v Tržiču že takrat zelo priljubljen. Vzpostavili smo poseben točkovni sistem, ki je spodbujal tekmovalce k čim večji udeležbi v vsaki kategoriji posebej. Tekmovali so v veleslalomu in v smučarskih tekih. Prvi trije v vsaki kategoriji so dobili medalje in pokale, med tekmovalce je bilo razdeljenih tudi veliko praktičnih nagrad. Skupna razglasitev rezultatov je bila na koncu sezone v gostilni Pr' Primožk. Na tem trim pokalu je bilo na vsaki tekmi prijavljenih več kot sto tekmovalcev, to je bila takrat največja rekreacijska prireditev.
Člani ZVUTS smo bili stalni pomočniki pri organizaciji FIS tekem, kot delavci pri pripravi prog in kasneje kot sodniki med vratci. To so bili zahtevni projekti, ki so zahtevali veliko pridnosti in strokovnosti. Vsi smo imeli opravljene izpite za smučarske sodnike.
O sodelovanju ZVUTS in SK Tržič bi lahko napisal knjigo, a tu bom izpostavil samo tisto, kar je bilo pozitivno za smučanje kot šport in smučarje tekmovalce. Člani ZVUTS smo bili ves čas del izobraževalnega procesa učenja in treniranja otrok. Začetnika smučarske šole v Tržiču sta bila Zdravko Križaj in Janez Vagner s svojo znamenito šolo smučanja za rdečo, modro in črno značko. Kasneje pa so bili to vaditelji in učitelji smučanja v osnovnih šolah. V nadaljnjem izobraževanju kadrov so bili člani Matjaž Šarabon, Marko Kravcar, Smiljan Klemenc in Peter Jurkovič demonstratorji smučarske tehnike. Namen sodelovanja je bilo pridobivanje novih tekmovalcev SK Tržič.
Moje mnenje je, da bi bilo treba v tej zadevi veliko bolj zaupati ZVUTS kot organizaciji, še posebno članom, ki smo sodelovali pri izobraževanju otrok. Nezaupanje staršev in neučakanost sta prevečkrat botrovala napačnim odločitvam v klubu o delu z otroki. Otroci so zanemarili tehniko smučanja in prehitro začeli tekmovati med vrati ter kasneje zaradi slabih rezultatov prehitro obupali.
Če svoje delo kot predsednik ZVUTS povzamem še enkrat, lahko rečem, da smo s pomočjo pridnih in marljivih članov program izpeljali v celoti. Vsi ti delavci niso bili vedno plačani za vse prebite ure na terenu, pa bodisi da je bilo to v mrazu, vetru ali soncu. Vse smo delali v dobrobit smučanja, se po uspešno izvedenih akcijah poveselili in obljubili, da bo naslednjič drugače.
Smučarski pozdrav.
Na vrh
ŽARE ŠTRUKELJ (1990–1996)
Področnemu zboru učiteljev in trenerjev smučanja sem predsedoval dobra dva mandata. Svojo funkcijo sem prevzel precej naključno in v ne ravno zavidljivi situaciji. V tistem času je bila namreč že sama organiziranost na republiški ravni naravnana tako, da ni bilo prave povezave s področnimi zbori. Glavna pozornost na republiškem nivoju je bila namreč namenjena demonstratorski vrsti, njenemu izobraževanju in širši predstavitvi slovenske šole smučanja. Strokovnega izobraževanja, tistega, ki ti da smernice za delo, je bilo v tistem času na republiški ravni malo. Poudarek na tako imenovanem DEMO teamu, iz komercialnega vidika, je bil prevelik in s tem je bilo povezano tudi obnašanje članov te ekipe. Sicer je ZUTS skrbel za izdajo gradiva šole smučanja za kadrovske tečaje in usposabljanje kadrov, a s prevelikim vplivom demonstratorjev. Ti so na kadrovskih tečajih želeli vzgojiti predvsem »lipicanarje« namesto usposobljenih učiteljev smučanja, torej pedagoškega kadra. Važni so bili milimetri položaja bokov smučarja, ne pa bistvo tehnike smučanja.Področni zbor Tržič je v času mojega predsedovanja imel svojega predstavnika v demonstratorski vrsti. To je bil Matjaž Šarabon, ki je prevzel vodenje vseh kadrovskih izobraževanj (vodnik in vaditelj smučanja), ki smo jih organizirali. Na ravni zbora se je v tem času na veliko izvajalo izobraževanje otrok, saj smo stremeli k popularizaciji smučanja, hkrati smo se trudili izvajati rekreacijo in skrbeti za izvedbo tekmovanj, ki so omogočala finančno preživetje. S Smučarskim klubom Tržič smo sodelovali predvsem pri izvedbi FIS tekmovanj na Zelenici.
Članstvo področnega zbora se je v tem času povečevalo, žal pa smo stežka zagotovili delo vsem kadrom. Že takrat je bila težava zaradi matičnega smučišča (s to težavo se soočamo še danes), saj Zelenica ni smučišče, ki bi omogočalo delo enemu izmed največjih zborov v Sloveniji. Mnogi naši kadri so si zato poiskali delo na drugih smučiščih in dokazali, da se v Tržiču dobro dela.
Delo v zboru je napredovalo in z novo ekipo se je leta 1998 spremenil tudi naziv kluba. Naloge so se porazdelile, veliko je bilo novosti, ki jih je bilo (in jih je še) treba sproti prilagajati. Žal pa še danes pogrešam spremembe v panožni zvezi, ki bi bile naklonjene posameznim klubom. Zmanjšanje števila kadrov za izobraževanje je vsako leto večje. Po mojem mnenju bi bila rešitev v regijskih demonstratorskih vrstah. Kvalitetnih kadrov na regijski ravni je namreč dovolj, to so tudi tisti, ki ne pridejo v ožji izbor v republiški selekciji. Podobna rešitev bi veljala tudi za financiranje, saj bi del članarine ostal v regiji.
Ob tej priliki se zahvaljujem vsem tistim, ki so v času mojega predsedovanja sodelovali z mano, hkrati pa se zahvaljujem tudi ekipi, ki trenutno vodi Klub učiteljev in trenerjev smučanja Tržič.
Veliko užitkov na snegu.
Na vrh
SMILJAN JOSEF (1996–1999)
Funkcijo predsednika sem prevzel od Žareta Štruklja, v času, ko je zanimanje za delo v ZVUTS upadalo. Zdelo se mi je škoda, da bi bilo delo kluba zaman, saj je število članov naraščalo, zato je vodenje kluba zame predstavljalo poseben izziv.V času, ko sem vodil klub, se je spremenil naziv vaditeljev v nazive učitelj smučanja I, II in III, posledično pa tudi naziv ZVUTS v ZUTS. To je bilo leta 1998. Kot da ni bilo dovolj, smo se morali po novi zakonodaji preimenovati v KUTS (Klub učiteljev in trenerjev smučanja). Istočasno je bil sprejet tudi zakon, ki je uzakonil samostojnega športnega delavca z enakimi pooblastili, kot so jih imeli strokovni kadri KUTS na vseh športnih področjih, na žalost tudi na področju smučanja. S tem smo bili postavljeni v podrejen položaj. Povedano z drugimi besedami: nekateri učitelji telesne vzgoje v osnovnih šolah so postali glavni organizatorji aktivnosti na snegu, vodili so smučarske tečaje, športne dneve, šolo v naravi, tekmovanja ... Glede na omenjeno situacijo smo se usmerili v pridobivanje novih članov. Sicer niso bili strokovno usposobljeni, so nam pa v veliki meri pomagali pri delovanju kluba in s tem postali tudi naši člani.
Zelo smo si prizadevali, da bi vzpostavili boljše sodelovanje s Smučarskim klubom Tržič pri pridobivanju novih mladih talentov, a prave povezave, razen pomoči pri izvedbi različnih smučarskih tekmovanj, ni bilo. Naši člani so v tem času redno sodelovali pri izvedbi smučarskih tekmovanj na najvišji ravni, kot so FIS tekmovanja in tudi svetovni pokal v Kranjski Gori.
Z novimi močmi in veseljem do dela na področju smučanja smo organizirali redarsko službo na smučišču Zelenica, ki je omogočala skoraj brezplačno smučanje aktivnim članom in organizacijo športnih tekmovanj. Zaradi zelo dobrega odnosa s takratnim upravljavcem naprav na smučišču (ELZZ), smo izvedli kar nekaj odmevnih rekreativnih tekmovanj; vrhunec je bil veleslalomom za pokal Avtocentra Vrtač z Visokega leta 1999. Z bogatimi nagradami za tedanje razmere smo pritegnili 150 rekreativcev iz vse Slovenije. Ti so se borili za nagrade, kot vikend paket za dve osebi, pralni stroj, televizor. S pridobljenimi sredstvi smo omogočili nadaljnje delovanje kluba in udejstvovanje na raznih športnih prireditvah, ki smo se jih redno udeleževali, z namenom, da bi bili aktivni prek celega leta. Sodelovali smo na letnih igrah v bazenu, na pohodih, pri kolesarjenju, posezonskih seminarjih ... V času mojega predsedovanja smo organizirali še pohod na Triglav, odmevne posezonske seminarje, udeleževali smo se državnih tekmovanj naših kadrov, letnih iger in ostalih športnih prireditev v občini.
Po zamenjavi upravljavca smučišča Zelenica smo večino svojega delovanja preusmerili na smučišče Poden (Bodental), ki je za nekaj časa postalo naše matično smučišče. Zaradi premajhnih ugodnosti zanimanja ni bilo, kljub novim tehnikam, kot sta carving in tudi deskanje na snegu, zato članstva nismo uspeli povečati. Upad članstva je bil povezan tudi z ukinitvijo ugodnosti pri nakupu smučarske opreme.
A izzivov nam ni zmanjkalo, volja do smučanja pa nam je ostala še naprej in tako nas smučanje povezuje še danes. To dokazuje tudi knjiga, ki je pred vami.
Na vrh
ZDRAVKO KRIŽAJ (od 1999 dalje)
Tradicija v okolju in še posebej v družini je bila verjetno glavni razlog, da sem se kot štiriletni otrok začel učiti smučati. Z velikim veseljem to delam še danes. Tako kot se spreminja vse, se je skozi čas spreminjalo tudi smučanje in se spreminja še naprej. Zato se imam kaj učiti. V današnjih časih vedno bolj cenim obdobje, ko mi je bila dana možnost, da sem postal učitelj smučanja.Jabolko ne pade daleč od drevesa, je pregovor, ki mi je namenil pot, da sem šel po stopinjah svojega očeta. Učenje smučanja, ki se že dolga leta prepleta s prenašanjem znanja naprej, me je vodilo po smučiščih doma in v tujini. Nešteto utrinkov, smučarskih doživetij in občutkov se je zlilo na skupni imenovalec, da vztrajam v zgodbi, povezani s smučanjem. Zapuščina izkušenj mojega očeta Zdravka in uspehi bratranca Bojana Križaja na svetovnem nivoju v alpskem smučanju so bili zame dodatna spodbuda in vodilo, da velik del svojega življenja namenjam smučanju v vlogi strokovnega sodelavca Združenja učiteljev in trenerjev smučanja pri Smučarski zvezi Slovenije.
Mnogo je dejavnikov in oseb, ki so bogatili moje smučarsko znanje, zato sem hvaležen vsem, ki sem jih gledal, poslušal in spremljal na smučarski poti. Velikokrat se na smučiščih ustavim ob poligonih za učenje, gledam in uživam v drobnih detajlih poučevanja in ob napredku tistih, ki se učijo. Spomnim se misli starega kitajskega pregovora: Slišim in pozabim. Vidim in si zapomnim. Storim in razumem.
V tekmovalnem športu so točke, centimetri, kilogrami in sekunde tisti, ki določajo zmagovalce in poražence. Tako je tudi prav. Mene so poleg tega vedno zanimali tudi načini, ki pripeljejo športnika do uspeha. Poučevanje in usposabljanje bodočih strokovnih kadrov mi je pomagalo odkriti del teh načinov. Po drugi strani je estetika gibanja na smučeh, zlita z zimsko idilo, zame nekaj najlepšega.
Ker imam smučanje preprosto rad, sem pred leti sprejel vlogo predsednika našega Kluba učiteljev in trenerjev smučanja Tržič. Vsaka generacija učiteljev oblikuje določene ustvarjalne zmogljivosti prihodnjih generacij. V današnjem obdobju se v klubu trudimo združiti vsa znanja, da bi mladim naslednikom tako zapustili dostojno dediščino našega poslanstva. Tradicionalno smučarsko okolje v Tržiču spodbuja mene in moje kolege, učitelje in trenerje, da nadaljujemo delo naših predhodnikov. Klub učiteljev in trenerjev smučanja Tržič s svojim programom sledi najnovejšim trendom pri razvoju znanosti v športu. Smelo zastavljeni cilji, posluh s strani ljudi, ki nam pomagajo, ustvarjajo pozitivno energijo pri našem članstvu.
Na vse trenerje posameznike iz naših vrst, ki so bili ali so še poklicno uspešni tudi v svetovnem merilu, sem ponosen, in vesel, da se srečujemo. Enako velja za večino učiteljev, ki prenašajo znanje na amaterski ravni, saj tak prispevek ohranja smučarski šport v vrhu priljubljenosti. Menim, da se tukaj skriva osnovni razlog, da vztrajamo. Današnji čas vzame veliko energije za organizacijo in zagotovitev osnovnih pogojev za delo. Na tem mestu se zahvaljujem vsem sodelavcem v upravnem odboru za spodbudo in prispevek. Kako uspešni smo pri našem delu, pa bo pokazal čas.
Na vrh