ZAČETKI SMUČANJA V SLOVENIJI
Norveški raziskovalec Fridtjof Nansen je s spremljevalci leta 1888 na smučeh prečil Grenlandijo. O njegovem podvigu so pisali mnogi tedanji časniki. Leto 1888 ali 1889 pa pomeni tudi začetek poučevanja smučanja v Sloveniji. Do nedavnega je veljalo, da je prav omenjenega leta naročil svoje prve smuči z Norveške učitelj iz Ajdovščine Edmund Čibej in nato učil smučanja tudi druge. Borut Batagelj, slovenski smučarski zgodovinar, v novejšem strokovnem članku razkriva notico slovenskega časopisa Soča, da je sredi leta 1890 naročil prve smuči vodja gozdarjev na Trnovski planoti Josef Jarisch. Jarisch je veliko smučal po Trnovski planoti, kjer je služboval, smučanja pa je poučeval tudi svojo hčerko. Vseeno je Čibej zelo zaslužen za poučevanje in začetek športnega smučanja pri nas, saj ga je širil tudi med svoje prijatelje in šolsko mladino. Po vzoru Čibejevih norveških smuči je za mladino začel izdelovati smuči ajdovski kolar Franc Krapež – Porobanovec. Gozdarski nadzornik z gradu Snežnik H. E. Schollmayer je leta 1893 napisal priročnik Na snežkah (Auf Schneschuhen), namenjen lovcem, gozdarjem in turistom, da bi jih vzpodbudil k rabi smuči in učenju smučanja. Častnik avstro-ogrske vojske Rudolf Cvetko, kasneje znameniti sabljač in olimpionik, je leta 1906 opravil vojaški smučarski inštruktorski tečaj in poučeval smučanja znamenite drenovce, člane gorniške skupine Dren. Rudolf Badjura, avtor prve slovenske smučarske knjige Smučar, izšla je leta 1924, je leta 1914 vodil smučarska tečaja v Bohinju in Ljubljani. V začetno dobo poučevanja smučanja pri nas pa so se že kmalu začeli vključevati tudi Tržičani.Na vrh
ZAČETKI POUČEVANJA SMUČANJA V TRŽIČU
Za zgodnje obdobje športa in gorništva v Tržiču velja vsestransko prepletanje aktivnosti in akterjev, kar je omogočal majhen kraj pod gorami, kjer so si smučarija in gore od nekdaj podajale roke, tako kot narava menja zelenje s snežno belino. To velja tudi za začetke poučevanja smučanja v Tržiču.Tržičan Anton Jelenc, v vojski avstro-ogrskega cesarstva pripadnik slovitega in najbolj slovenskega 2. gorskega strelskega polka, je leta 1913 v Admontu v Avstriji opravil tečaj in izpit za vojaškega smučarskega inštruktorja.
Verjetno je s tem napravil prvi prepoznavni korak v zgodovini poučevanja smučanja v Tržiču. Jelenc je imel tudi sicer velike zasluge za razvoj smučanja v Tržiču in je bil leta 1923 ustanovitelj in prvi predsednik tržiškega SKT – Sportnega kluba Tržič, predhodnika današnjega Smučarskega kluba Tržič. Anton Jelenc je bil rojen leta 1889 v Tržiču. Umrl je leta 1967, počiva na tržiškem pokopališču.
Anton Jelenc, 1913 / Arhiv: Janez Kavar
Drugi pomembni mož začetkov tržiške smučarije in poučevanja smučanja je bil Anton (Tone) Seljak, višji železniški uradnik, izvedenec za železniške nesreče.
Tudi Seljak je bil kot rezervni stotnik pripadnik avstro-ogrske vojske, kjer si je pridobil smučarske veščine. Ni znano, ali je bil tudi vojaški smučarski inštruktor, kar pa je zelo verjetno. Po koncu prve svetovne vojne se je v letih 1918 in 1919 pridružil borcem za severno mejo generala Rudolfa Maistra na Ljubelju. Maistrovi borci so bili na Ljubelju nastanjeni v Bornovi graščini (kasneje hotel Panorama), na travniku pod graščino pa so imeli urejeno smučišče. Februarja in marca 1919 je na tem smučišču Seljak svoje soborce poučeval smučanja. Seljakovi soborci so bili po večini prostovoljci iz Tržiča, med njimi dr. Lojze Ude, brata Rudolf in Anton Ahačič, Milan Šter, Joža Šter, Tone Mali, Slavko Šarabon in drugi. Seljakov »smučarski tečaj« na Ljubelju, februarja in marca 1919, lahko štejemo za prvo organizirano poučevanje smučanja v tržiškem koncu! Seljak je bil tudi kasneje pobudnik smučanja v Tržiču, tudi prve smučarske tekme v Tržiču ter traser proge.
Anton Seljak je bil rojen 1889 v Idriji, umrl je leta 1950 v Ljubljani, kjer tudi počiva.
Anton Seljak, 1918 / Arhiv: Janez Kavar
Tržiški smučarji, Tržič - Hraste, 1933/1934 (najstarejša znana slika tržiških smučarjev) / Arhiv: Janko Krmelj
Na vrh
POUČEVANJE SMUČANJA NA PLANINI KOFCE
Smučanje na Kofcah, planini pod Velikim vrhom v Karavankah, je bilo med domačini priljubljeno že kmalu po koncu prve svetovne vojne. Podobno kot drugi kraji v tržiškem koncu (predvsem Zelenica) so tudi Kofce privabljale nadobudne smučarje iz Tržiča in okoliških krajev. Z izgradnjo »komfortnega« planinskega doma leta 1927 je smučanje na planini Kofce dobilo še večje razsežnosti. Takratni planinski dom, ki je pogorel leta 1945, je veljal za zelo modernega in je planini Kofce dajal za takratne razmere sloves visokogorskega smučišča. Tako je bil leta 1933 na Kofcah smučarski tečaj, ki ga je vodil smuški učitelj Tone Banovec iz Ljubljane. Tone Banovec je bil član smuških učiteljev (danes učitelji smučanja), ki so bili vključeni v JZSS (Jugoslovanski zimsko sportni savez). Po besedah Boruta Batagelja naj na Kofcah v tistem času, po do danes zbranih podatkih, ne bi delovala smučarska šola, ampak so bili smučarski tečaji organizirani samo občasno oziroma po potrebi.Tradicija poučevanja smučanja na planini Kofce se je nadaljevala kmalu po koncu druge svetovne vojne, ko je leta 1951 profesor Anton Costa organiziral tečaj za učence prve gimnazije iz Tržiča.
Na vrh
SMUČANJE MED DRUGO SVETOVNO VOJNO
Po spominih in pripovedovanju Janka KrmeljaZ odlokom nemške državne policije z dne 24. aprila 1941 so morala prenehati z delovanjem vsa slovenska društva in klubi tudi v Tržiču. Prenehal je delovati tudi SKT Tržič, predhodnik današnjega Smučarskega kluba Tržič. S celotno Gorenjsko (Südkärnten) je bil Tržič priključen tretjemu Reichu, s popolno nemško civilno in vojaško upravo. Organizirani slovenski šport je v Tržiču začasno zamrl. Tržiški slovenski športniki so delili usodo tisočih Slovencev.
Že prvo leto okupacije je nemški okupator na Gorenjskem zaplenil večino smuči. Vendarle pa nemški policijski odlok nikakor ni mogel preprečiti tudi veselja do smučarije takratnim nadobudnim tržiškim smučarjem. Namesto organizirane vadbe in tekmovanj v okviru SKT so se smučanja, poučevanja osnovnih veščin in tekmovanj lotevali sami. Tudi v tržiškem koncu je začela delovati organizacija Hitlerjeve mladine, najprej Mladina koroške ljudske zveze (Kärnten Volksbund Jugend), ki se je konec aprila 1942 preimenovala v Enote kandidatov Hitlerjeve mladine (Hitler Jugend Anwärter Einheiten). V organizacijo so se morali vključiti vsi od štirinajst do osemnajstletni fantje. Dekleta med štirinajstim in šestindvajsetim letom pa so vpisovali v Zvezo nemških deklet (Bund deutsches Mädel). Maja 1942 so v Tržiču popisali meščane, ki bi jih zanimal šport, gledališče ali glasba. Anton Tadel, sicer eden prvih uspešnih tržiških smučarjev, je prijavil 501 športnika. Telovadna in športna skupnost v Tržiču je med vojno priredila nekaj krosov in smučarskih tekem.
Februarja 1942 je tržiška organizacija Hitlerjeve mladine pripravila smučarsko tekmovanje na Kofcah. Tekmovanje je bilo tudi nekakšno izbirno tekmovanje za trening in vsegorenjsko smučarsko tekmovanje v Kranjski Gori. Proga na Kofcah je bila speljana s samega Velikega vrha v Košuti, s ciljem zahodno od sedanjega planinskega doma na Kofcah. Na tekmovanju so se najbolje uvrstili Franci Globočnik, Anton Hafner, Janko Krmelj in Matevž Lukanc. Ti so tudi sestavljali tržiško ekipo na treningu in tekmovanju v Kranjski Gori. Iz Kranjske Gore pa je še isto zimo 1942 odšla vsegorenjska ekipa na vsenemško smučarsko tekmovanje v Zell am See. Tam so kot tekmovalci prednjačili Nemci in Tirolci, tudi zaradi neprimerno boljše opreme od Gorenjcev. Na vsenemškem tekmovanju je zmagal avstrijski Nemec Molterer, uspešen smučar, kasneje eden učiteljev slovite smučarske šole Rdeči vragi (Roten Teufel) iz Kitzbühla.
Smučanje v Tržiču tako ni zamrlo tudi med drugo svetovno morijo. Mnogi tržiški smučarji so sodelovali v odporu proti okupatorju, nekateri so bili nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Žal se iz vojne vsi niso nikoli vrnili v rodni Tržič.
Na vrh